oznanila

Misel iz evangelija 2. velikonočne  - bele nedelje; Jn 20, 19-31

Iz strahu so bili učenci zaprti v hiši. Navdajal jih je strah pred judovskimi poglavarji, pred stražarji templja, pred drhaljo, pred Rimljani in pred sabo. In vseeno pride Jezus in sicer v tisto hišo z zapahnjenimi vrati, v tisto sobo, kjer je primanjkovalo zraka, kjer ni bilo nobenega pravega počutja. Kljub vsemu pride Jezus in to osem dni potem, ko so bili učenci  zopet v hiši in z njimi tudi Tomaž. Jezus pride pri zaprtih vratih. Njegov prvi prihod se je zdel neučinkovit in osem dni potem je vse kakor prej in vseeno je zopet tu. Tudi po mnogih stoletjih je še vedno tu, pred tvojimi zaprtimi vrati, ponižen in odločen kakor seme, ki se ne da streti v še tako črni zemlji. Kako lep je naš Bog! Ne obtožuje, ne očita, ne zapušča, temveč se znova ponudi, se znova preda učencem, ki ga niso razumeli, saj so bili tako nagnjeni h strahopetnosti in laži. Poslal jih je na pota Jeruzalema in sveta, a jih še vedno najde paralizirane od strahu. V kakšne uboge roke se je izročil! Hitro se utrudijo, takoj se umažejo. Vseeno pa obzirno spremlja počasno vero svojih in od njih ne zahteva, da bi bili popolni, ampak da bi bili pristni; ne da bi bili brezmadežni, pač pa, da se podajo na pot. In ob tem se obrne k Tomažu – ubogemu in dragemu Tomažu, ki je postal pregovor. In ga je prav Učitelj vzgajal za notranjo svobodo, da ne bi postal vzorec, čvrst in pogumen, da bi bil on, Galilejec, šel in se vračal po poteh velikega judovskega in sovražnega mesta. Jezus ga povabi: »Deni sem svoj prst in poglej moje roke; stegni svojo roko in jo deni v mojo stran«. Vstajenje ni zaprlo odprtin žebljev, ni zacelilo robov ran, kot bi pričakovali. Prav zaradi odprtin na rokah in prsih, ga je Bog obudil in ne navkljub njim: saj so neuničljiva abeceda njegovega ljubezenskega pisma. Jezus noče siliti Tomaža, pač pa spoštuje njegov napor in dvome, pozna čase vsakogar, pozna zapletenost življenja. Tisto kar hoče je njegovo začudenje, ko bo dojel, da njegova vera sloni na najlepši stvari na svetu: na popolnem dejanju ljubezni. Dotakni se, glej, deni! Če se je na koncu Tomaž dotaknil ali ne, nima nobenega pomena več. Moj Gospod in moj Bog. Tomaž ponovi tisti kratek zaimek »moj«, ki vse spremeni. Moj, ne zato, ker ga imam, ampak zato, ker mu pripadam: stisni me vase, stisni se vame. Moj, kakor je srce. Saj brez njega, bi me ne bilo. Moj, kakor je dih, saj brez njega, bi ne živel.

Molitev za zdravje v času epidemije COVID-19

Usmiljeni Oče, tvoj Sin se je rodil, da bi nas odrešil.

Prosimo te, podeli vsem, ki trpijo zaradi epidemije,

zdravje, potrpežljivost in moč.

V svoji dobroti tolaži bolnike in njihove svojce,

nam pa odpri oči za vsako stisko in daj,

da bomo trpečim pomagali z dejanji.

Naj tudi v bolezni, trpljenju in preizkušnjah doživljamo

tvojo bližino. Podpiraj zdravstvene delavce in vse,

ki jih potrebujejo.

Prosimo te, naj bodo cepiva in zdravila dostopna vsem,

ki jih potrebujejo.

Rajnim bratom in sestram, ki so izgubili boj z boleznijo,

nakloni večno veselje, njihovim svojcem pa tolažbo vere

in pogum.

Prosimo te, naj epidemija preneha, da bomo mogli živeti

v miru in blaginji.

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Sv. Marija, zdravje bolnikov – prosi za nas.

Sv. Rok, zavetnik zoper kužne bolezni – prosi za nas.

Vsi Božji svetniki in svetnice – prosite za nas.