Misel iz evangelija 2. velikonočne  - bele nedelje; Jn 20, 19-31

Iz strahu so bili učenci zaprti v hiši. Navdajal jih je strah pred judovskimi poglavarji, pred stražarji templja, pred drhaljo, pred Rimljani in pred sabo. In vseeno pride Jezus in sicer v tisto hišo z zapahnjenimi vrati, v tisto sobo, kjer je primanjkovalo zraka, kjer ni bilo nobenega pravega počutja. Kljub vsemu pride Jezus in to osem dni potem, ko so bili učenci  zopet v hiši in z njimi tudi Tomaž. Jezus pride pri zaprtih vratih. Njegov prvi prihod se je zdel neučinkovit in osem dni potem je vse kakor prej in vseeno je zopet tu. Tudi po mnogih stoletjih je še vedno tu, pred tvojimi zaprtimi vrati, ponižen in odločen kakor seme, ki se ne da streti v še tako črni zemlji. Kako lep je naš Bog! Ne obtožuje, ne očita, ne zapušča, temveč se znova ponudi, se znova preda učencem, ki ga niso razumeli, saj so bili tako nagnjeni h strahopetnosti in laži. Poslal jih je na pota Jeruzalema in sveta, a jih še vedno najde paralizirane od strahu. V kakšne uboge roke se je izročil! Hitro se utrudijo, takoj se umažejo. Vseeno pa obzirno spremlja počasno vero svojih in od njih ne zahteva, da bi bili popolni, ampak da bi bili pristni; ne da bi bili brezmadežni, pač pa, da se podajo na pot. In ob tem se obrne k Tomažu – ubogemu in dragemu Tomažu, ki je postal pregovor. In ga je prav Učitelj vzgajal za notranjo svobodo, da ne bi postal vzorec, čvrst in pogumen, da bi bil on, Galilejec, šel in se vračal po poteh velikega judovskega in sovražnega mesta. Jezus ga povabi: »Deni sem svoj prst in poglej moje roke; stegni svojo roko in jo deni v mojo stran«. Vstajenje ni zaprlo odprtin žebljev, ni zacelilo robov ran, kot bi pričakovali. Prav zaradi odprtin na rokah in prsih, ga je Bog obudil in ne navkljub njim: saj so neuničljiva abeceda njegovega ljubezenskega pisma. Jezus noče siliti Tomaža, pač pa spoštuje njegov napor in dvome, pozna čase vsakogar, pozna zapletenost življenja. Tisto kar hoče je njegovo začudenje, ko bo dojel, da njegova vera sloni na najlepši stvari na svetu: na popolnem dejanju ljubezni. Dotakni se, glej, deni! Če se je na koncu Tomaž dotaknil ali ne, nima nobenega pomena več. Moj Gospod in moj Bog. Tomaž ponovi tisti kratek zaimek »moj«, ki vse spremeni. Moj, ne zato, ker ga imam, ampak zato, ker mu pripadam: stisni me vase, stisni se vame. Moj, kakor je srce. Saj brez njega, bi me ne bilo. Moj, kakor je dih, saj brez njega, bi ne živel.

Molitev za zdravje v času epidemije COVID-19

Usmiljeni Oče, tvoj Sin se je rodil, da bi nas odrešil.

Prosimo te, podeli vsem, ki trpijo zaradi epidemije,

zdravje, potrpežljivost in moč.

V svoji dobroti tolaži bolnike in njihove svojce,

nam pa odpri oči za vsako stisko in daj,

da bomo trpečim pomagali z dejanji.

Naj tudi v bolezni, trpljenju in preizkušnjah doživljamo

tvojo bližino. Podpiraj zdravstvene delavce in vse,

ki jih potrebujejo.

Prosimo te, naj bodo cepiva in zdravila dostopna vsem,

ki jih potrebujejo.

Rajnim bratom in sestram, ki so izgubili boj z boleznijo,

nakloni večno veselje, njihovim svojcem pa tolažbo vere

in pogum.

Prosimo te, naj epidemija preneha, da bomo mogli živeti

v miru in blaginji.

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Sv. Marija, zdravje bolnikov – prosi za nas.

Sv. Rok, zavetnik zoper kužne bolezni – prosi za nas.

Vsi Božji svetniki in svetnice – prosite za nas.

PASTIRSKO PISMO SLOVENSKIH ŠKOFOV GLEDE RAZTROSA PEPELA POKOJNIH NA POKOPALIŠČU

Dragi bratje in sestre,

Škofje smo pred skoraj štirimi leti, 1. novembra 2016, na vas naslovili posebno pismo o krščanskem pogrebu in pomenu poslavljanja od dragih svojcev v zadnji uri njihovega življenja. Vprašanje umiranja, smrti, žalovanja in tolažbe se dotika zelo osebnih in intimnih čustev vsakega izmed nas, zato želimo še enkrat poudariti pomen molitve za pokojne.

Pokop telesa rajnega v zemljo je za katoličana najprimernejša oblika slovesa, saj je človek nedeljiva enota telesa in duše. Kristjani gledamo na smrt kot na edinstven in najbolj oseben način srečanja Boga in človeka, ki presega omejitve prostora in časa. Zato menimo, da naj se telesa naših pokojnih v krsti položijo v zemljo na blagoslovljenem pokopališču. S tem krščansko občestvo izrazi vero v posmrtno življenje in pričakovanje vstajenja teles poslednji dan. Telo je sicer minljivo in podvrženo smrti, vendar je po Kristusovem vzoru namenjeno vstajenju. Zato škofje močno spodbujamo vse vas kristjane, da kjer je le mogoče, v veri izberete tak način pokopa, kot ga je imel Kristus, to je pokop telesa v krsti. Pri pogrebnem obredu naj po možnosti sodeluje župnijsko občestvo, da se tako pokaže povezanost rajnega in svojcev s Cerkvijo. Prav tako naj se v proces slovesa od rajnega vključi  obhajanje svete maše.

Za kristjana ni primeren način pokopa raztros pepela rajnega. Kongregacija za nauk vere je 15. avgusta 2016 objavila navodilo Ad resurgendum cum Christo o pokopu  pokojnih in shranjevanju pepela v primeru kremacije, ki določa, da »raztros pepela v zrak, zemljo ali vodo« za katoličana ni dovoljena, saj na simbolni ravni ne izraža potrebnega spoštovanja do človeka kot osebe, ki je živela in ljubila Boga ter ljudi kot telo in duša. Z raztrosom se izgublja tudi zemeljska sled za enkratnim človekom, ki ga je Bog ustvaril za večno združenje s seboj, Kristus pa je zanj daroval samega sebe; zato so posmrtni ostanki kristjana vedno na nek način relikvije.

Tudi če kakšen vernik nima nobenega svojca več, ne ostaja brez svojih, saj smo vsi krščeni njegovi bratje in sestre v Kristusu in bomo kot župnijsko občestvo poskrbeli tudi za njegov primeren krščanski pogreb in molitveni spomin. Iz tega razloga izhaja, da se v primeru pogreba z raztrosom pepela pokojnika opravi pogrebni obred v mrliški vežici oziroma cerkvi ob žari pred raztrosom, pri samem raztrosu pa voditelj pogreba ne prisostvuje. O tem naj bodo svojci rajnega, ki je nepreklicno izbral ta način, obveščeni že ob dogovoru o pogrebu.

 Enako spoštovanje kot do teles odraslih rajnih je prav, da imamo tudi do teles mrtvorojenih in splavljenih otrok. Tudi zanje velja, da se pokopljejo na pokopališču in se zagotovi cerkveni obred. Zato vabimo starše, da telesa mrtvorojenih otrok pokopljejo ter se jih spominjajo v molitvi.

Kakor je Jezus Kristus za nas trpel in umrl ter tretji dan s telesom vstal od mrtvih, tako tudi mi upamo in verujemo, da se bomo tudi mi ob smrti srečali s svojim Odrešenikom in bo tudi naše telo deležno vstajenja. V tem duhu dojemamo trenutek smrti kot enega izmed najpomembnejših v zemeljskem življenju, od katerega je na poseben način odvisna vsa večnost. Povežimo svoje življenje s spominom na drage rajne z molitvijo ter z vsaj vsakoletnim darovanjem svetih maš.

                                                                                   Vaši škofje