Misel iz evangelija 3. Nedelje iz evangelija Mr 1, 14-20

Ribiča Simon in Andrej sta metala mreže v morje. Opravljala sta svoje vsakdanje delo,ko ju je poklical Jezus.  Jezus se utelesi v življenju, pred templjem daje prednost času, rajši kot izjemno ima majhno. Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi. In takoj sta pustila mreže ter odšla za njim. Niti jih ne ohranita, pustita jih v vodi in gresta kakor Elizej, ki sežge plug v brazdah na njivi.

Jezus gre mimo in daje zagon življenju. Kje se nahaja Njegova moč? Kaj je manjkalo četverici, da so se dali prepričati in zapustiti vse za malo verjeten poklic, kot je loviti ljudi? Oditi za tistim mladim učiteljem, ne da bi sploh vedeli, kam jih bo pripeljal? Imeli so delo, hišo, družino, zdravje, vero, vse potrebno in kljub vsemu so živo čutili, da jim nekaj manjka: kaj je življenje? Ribariti, jesti, spati? In nato zopet ribariti, jesti, spati. Vse v tem? Natančno  so poznali smeri jezera. Jezus pa jim ponudi smer sveta.

Namesto majhnega veslanja za ribami ponudi pravo pustolovščino znotraj srca Boga in njegovih otrok. Manjkale so sanje in Jezus, ki zdravi sanje, podarja sanje novih nebes in nove zemlje.

Jezus ne razlaga, oni ne sprašujejo: in ko zapustijo očeta, čolne, mreže, polja in delo, gredo za njim.

Kdor je sledil Nazarečanu, je izkusil, da Bog napolni mreže, napolni življenja, poveča pogum in rodovitnost. Da ničesar ne ukrade in daje vse.

Dva para tihih bratov so prvo jedro vesoljnega bratstva, Jezusovega projekta, ki govori o Bogu v domačem jeziku, ki bo hotel raztegniti na raven celotnega človeštva družinske odnose, ki jih je izkusil tako lepe in rodovitne: vsi otroci, »vsi bratje«.

Molitev za zdravje v času epidemije koronavirusa COVID-19

Oče usmiljenja in tolažbe,
tvoj Sin Jezus Kristus
nam je s križem pokazal vrednost trpljenja.
Pomagaj našim bratom in sestram,
ki že nosijo križ bolezni in so preizkušani.
Nakloni jim izboljšanje zdravja,
njihovim svojcem pa pogum in zaupanje.
Vsem zdravstvenim delavcem daj moč in zdravje,
da bodo vztrajali v ljubezni do bolnikov,
raziskovalcem pa, da bodo čim prej odkrili uspešno zdravilo.
Nam in vsemu svetu daj svoj blagoslov,
da bomo rešeni bolezni
in se ti bomo mogli s tvojo Cerkvijo zahvaljevati.
Amen.

Sv. Marija, zdravje bolnikov – prosi za nas.
Sv. Rok, zavetnik zoper kužne bolezni – prosi za nas.
Vsi božji svetniki in svetnice – prosite za nas.

PASTIRSKO PISMO SLOVENSKIH ŠKOFOV GLEDE RAZTROSA PEPELA POKOJNIH NA POKOPALIŠČU

Dragi bratje in sestre,

Škofje smo pred skoraj štirimi leti, 1. novembra 2016, na vas naslovili posebno pismo o krščanskem pogrebu in pomenu poslavljanja od dragih svojcev v zadnji uri njihovega življenja. Vprašanje umiranja, smrti, žalovanja in tolažbe se dotika zelo osebnih in intimnih čustev vsakega izmed nas, zato želimo še enkrat poudariti pomen molitve za pokojne.

Pokop telesa rajnega v zemljo je za katoličana najprimernejša oblika slovesa, saj je človek nedeljiva enota telesa in duše. Kristjani gledamo na smrt kot na edinstven in najbolj oseben način srečanja Boga in človeka, ki presega omejitve prostora in časa. Zato menimo, da naj se telesa naših pokojnih v krsti položijo v zemljo na blagoslovljenem pokopališču. S tem krščansko občestvo izrazi vero v posmrtno življenje in pričakovanje vstajenja teles poslednji dan. Telo je sicer minljivo in podvrženo smrti, vendar je po Kristusovem vzoru namenjeno vstajenju. Zato škofje močno spodbujamo vse vas kristjane, da kjer je le mogoče, v veri izberete tak način pokopa, kot ga je imel Kristus, to je pokop telesa v krsti. Pri pogrebnem obredu naj po možnosti sodeluje župnijsko občestvo, da se tako pokaže povezanost rajnega in svojcev s Cerkvijo. Prav tako naj se v proces slovesa od rajnega vključi  obhajanje svete maše.

Za kristjana ni primeren način pokopa raztros pepela rajnega. Kongregacija za nauk vere je 15. avgusta 2016 objavila navodilo Ad resurgendum cum Christo o pokopu  pokojnih in shranjevanju pepela v primeru kremacije, ki določa, da »raztros pepela v zrak, zemljo ali vodo« za katoličana ni dovoljena, saj na simbolni ravni ne izraža potrebnega spoštovanja do človeka kot osebe, ki je živela in ljubila Boga ter ljudi kot telo in duša. Z raztrosom se izgublja tudi zemeljska sled za enkratnim človekom, ki ga je Bog ustvaril za večno združenje s seboj, Kristus pa je zanj daroval samega sebe; zato so posmrtni ostanki kristjana vedno na nek način relikvije.

Tudi če kakšen vernik nima nobenega svojca več, ne ostaja brez svojih, saj smo vsi krščeni njegovi bratje in sestre v Kristusu in bomo kot župnijsko občestvo poskrbeli tudi za njegov primeren krščanski pogreb in molitveni spomin. Iz tega razloga izhaja, da se v primeru pogreba z raztrosom pepela pokojnika opravi pogrebni obred v mrliški vežici oziroma cerkvi ob žari pred raztrosom, pri samem raztrosu pa voditelj pogreba ne prisostvuje. O tem naj bodo svojci rajnega, ki je nepreklicno izbral ta način, obveščeni že ob dogovoru o pogrebu.

 Enako spoštovanje kot do teles odraslih rajnih je prav, da imamo tudi do teles mrtvorojenih in splavljenih otrok. Tudi zanje velja, da se pokopljejo na pokopališču in se zagotovi cerkveni obred. Zato vabimo starše, da telesa mrtvorojenih otrok pokopljejo ter se jih spominjajo v molitvi.

Kakor je Jezus Kristus za nas trpel in umrl ter tretji dan s telesom vstal od mrtvih, tako tudi mi upamo in verujemo, da se bomo tudi mi ob smrti srečali s svojim Odrešenikom in bo tudi naše telo deležno vstajenja. V tem duhu dojemamo trenutek smrti kot enega izmed najpomembnejših v zemeljskem življenju, od katerega je na poseben način odvisna vsa večnost. Povežimo svoje življenje s spominom na drage rajne z molitvijo ter z vsaj vsakoletnim darovanjem svetih maš.

                                                                                   Vaši škofje